O vzgojnih prijemih profesorice Korone

March 28, 2020

Ne vem zate, ampak odkar sem živa, se ne spominjam, da bi doživela čas, kot je današnji. In v kosteh čutim, da je to pomemben čas. Čas, po katerem bo vse drugače.

Kako bi sploh lahko ostalo enako?

Vedno znova smo hiteli in ignorirali vse znake, da bi se morali ustaviti in znova premisliti. O sebi, o svojem življenju, o svojih odnosih, o tem svetu, o sistemu, v katerem živimo, o našem odnosu do Zemlje, do narave – in do soljudi. Namesto da bi poslušali namige, smo lovili svoj rep.

 

»Samo še to opravim, potem pa ugotovim, kaj zares hočem.«

»Samo še to opravim, potem pa se posvetim družini.«

»Samo še to opravim, potem pa se pogovorim z ženo.«

»Samo še to opravim, potem pa se bom lotila dela svojega srca.«

»Samo še to opravim, potem pa ... [vstavi po želji]«

 

Ti je kaj znano? Vedno znova smo se pretvarjali, da je nekaj bolj pomembno od tistega, kar je zares pomembno. Čas pa je tekel. In od življenja dobimo samo določeno število namigov. Ko jih ne upoštevamo, se nekaj zgodi. In ko se nekaj zgodi, potem nimamo več izbire. Moramo se soočiti s tistim, kar zares šteje.

In to zdaj počnemo. Naši strogi profesorici Koroni je prekipelo in poslala je vsakega v svoj kot. Razmišljat. Se dolgočasit, če hočeš. Dolgočasit do točke, ko si preprosto moramo nekaj priznati, nekaj skleniti in nekaj spremeniti.

In stvari se spreminjajo. Svet odrašča. Razlike med nami se počasi, a vztrajno zabrisujejo.

»Zdaj sva si enaka,« mi je oni dan rekel moj afriški prijatelj. »Nič več ni pomembno, da sem jaz črn in da si ti bela. Zdaj sva oba samo človeka, ki ju skrbi zase, za svoje bližnje. Človeka, ki imata samo eno gorečo željo – da to čim prej mine.«

In imel je prav. Nenadoma imamo vsi isto težavo. Bogati in revni, črni in beli, gej in hetero ...

Tisto, kar mi daje upanje, da bo po tej koroni svet vendarle lepši, so mala in velika dejanja ljubezni, za katera ne pričakujemo ničesar v zameno.

Pa naj gre za nekaj tako »majhnega«, kot je ostati doma ali deliti zavoj toaletnega papirja s sosedom, podariti čokolado poštarju ali zaploskati zdravstvenim delavcem – ali pa nekaj velikega, kot je izkoriščanje svoje moči v dober namen, kot to počne Aleksander Čeferin, povezovanje podjetnikov pri razvoju prototipov manjkajočih respiratorjev ali pa požrtvovalnost znanstvenikov pri razvoju cepiva.

Vsi smo eno, nas uči profesorica Korona. In dokler tega ne bomo razumeli, bomo morali ostati vsak v svojem kotu. Ampak, hej!, mamo mi to ;)

 

Vem, da poznaš še tisoč drugih dejanj dobrote in ljubezni, ki jih je spodbudila profesorica Korona. Deli jih z nami v komentarju ⬇

Hvala, ker komentiraš, deliš in priporočaš ❤

 

Si že naročen/-a na moje e-novice?

Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >>

 

 

 

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload