Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

Se še spomniš, kako se občuti mir? Čista, nedotaknjena gladina tebe, tako spokojna, da razločno slišiš vsak svoj dih. Mir, draga moja, MIR. Mir je tisto, kar potrebujemo.

In ne pričakuj, da ga boš prejela od zunaj.

Ne pričakuj, da ga boš našla v medijih, ne pričakuj, da ga boš našla v politiki, ne pričakuj, da ga boš našla na družbenih omrežjih.

Tam je panika, tam je strah, tam je na tisoče različnih, med seboj krešočih se mnenj ljudi, med katerimi je vsak po svoje prepričan, da ima prav, da ve več od drugih. Da ve, kaj je prav in kaj je narobe.

Pa ne ve. Nihče ne ve. S tem se soočamo prvič. Tukaj smo in čakamo. Trudimo se po najboljših močeh. Delamo prav? Ne vemo. Kam gremo? Ne vemo. Kaj prihaja? Ne vemo.

Lahko le počnemo najboljše, kot zmoremo. Vsi skupaj se borimo na najbolj nebojujoč način – tako da se ustavimo, da ostanemo doma, da poiščemo mir na edinem mestu, kjer ga je moč najti. Ni ga na televiziji, v časopisih in na internetu.

Mir se rodi iz tebe. Rodi se iz tvojega moža, tvoje tašče in tvojega soseda. Počasi se rodi in najprej je zgolj drobna, slabotno brleča lučka. Ampak če se vztrajno vračaš k njej, potem počasi postaja vedno večja, vedno močnejša. In če to počne vsakdo izmed nas, potem bodo iz majhnih lučk rasle velike luči, dokler ne bomo kot svetilniki miru razvetljevali temnih morij sveta okrog sebe.

Nekega dne, upam, da kmalu, bomo opazili, da je tam, kjer je bila prej tema, zdaj luč. Kjer je bil strah, je zdaj mir. Kjer je bil obup, je zdaj sreča. Kjer je bila zagrenjenost, je zdaj hvaležnost.

Hvaležnost, da smo tu, da imamo drug drugega, da si lahko podamo roke, se pogledamo v oči in si rečemo: »Zmagali smo.«

Hvaležnost tvoje babice, sosedovega dedka, tvoje sodelavke, ki ima kronično bolnega otroka, čeprav njegova bolezen ni očitna na prvi pogled, in zato tolikokrat pozabljaš, da bi bil tudi on lahko ogrožen. Hvaležnost vseh teh ljudi, ki si jim pomagala s tem, ko si se umirila. Ko si ostala doma in s tem ustavila morilski pohod. Hvaležnost, ker si jim omogočila, da živijo.

Hvaležnost zdravnikov, medicinskih sester in vseh drugih, ki garajo v prvih bojnih vrstah, ker si zbrala moč za globok vdih in se ustavila v svojih tirnicah. Ker si jim izkazala spoštovanje in podprla njihov trud. Ker si ostala zdrava in preprečila, da bi se bolezen širila preko tebe. Ker si jim pomagala ohraniti stvari pod nadzorom.

Hvaležnost, ker v ključnem trenutku nisi mislila samo nase, ampak si se spomnila, da smo vsi eno. Da smo tu drug za drugega, čeprav se ne poznamo po imenih, ampak vemo, da si vsi želimo živeti in drug drugemu pričarati lepši svet.

In ta neskončen val hvaležnosti se je začel pri tebi. Ko si se ustavila. Ko si vdihnila. Ko si spoznala, da obstaja tisti kraj v tebi, ki pozna mir tudi sredi panike.

Mir, draga moja, mir potrebujemo.

Hvala, ker komentiraš, deliš in priporočaš ❤

Si že naročen/-a na moje e-novice?

Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >>

 

 

 

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload