2019 – »Naredi z mano, kar hočeš«

December 30, 2019

V življenju sem imela veliko zanimivih let. Nekoč sem zmagala na natečaju Onina zgodba, izdala sem roman Hotel Lavanda, pa roman Siva dama, diplomirala, magistrirala in se veselila tudi mnogih drugih dosežkov. Ampak nobeno leto ni bilo tako veliko kot 2019. Kajti 2019 je leto, ko sem se začela SPOŠTOVATI.

Vau. Tako velikega še ni bilo, zares.

Sprva nikakor ni kazalo, da bom decembra pisala tale sestavek. Začelo se je namreč bolj klavrno, z globokim razočaranjem – ne toliko nad drugimi kot nad samo seboj, nad dejstvom, da se po vsem tem času, po vsem, kar sem dosegla, po vsem, kar sem naredila na sebi, še vedno tako malo cenim.

Izkazalo se je, da sem potrebovala ravno to, tisti DOVOLJ, tisto kapljo čez rob. Tisti zadnji korak od roba, kjer se mi lahko zmeša.

Po bolečini, trpljenju, po tolčenju z glavo v zid tako nisem imela več druge, kot da se samo predam. Povsem, stoodstotno, absolutno predam. Ne grem se več. »Tukaj me imaš, tvoja sem. Naredi z mano, kar hočeš. Lahko me tudi ubiješ,« sem nekega večera iz grozljive bolečine, ki je nisem mogla več prenašati, rekla bogu*.

In bog mi je čez natanko pet minut poslal SMS: »Si se prijavila za Ugando? Če se še nisi, to hitro stori! Nič hudega, če že malo zamujaš rok.«

Čeprav nisem vedela, ali je to morda njegov načrt, da me ubije, sem upoštevala namig in se prijavila – seveda nisem bila preveč presenečena, ko sem bila sprejeta. Saj sem rekla: Naredi z mano, kar hočeš. Resno sem mislila.

Ko sem ljudem oznanjala, kaj bom storila, so me večinoma gledali s takim ali drugačnim šokom. Samo ena oseba je bila vesela, Dobra vila – Maja. Ker poslovno sodelujeva, sem ji med načrtovanjem bodočih projektov morala omeniti, da bom nekaj mesecev odsotna, ker grem v Ugando.

Bila je prva, ki je odreagirala totalno navdušeno, in nekega dne mi je po telefonu rekla: »Prav moram ti povedati. Začutila sem, da je ta Uganda zate ful pomembna, da moraš iti. Ker po tem se ti bo vse začelo odpirati.«

Te besede sem vzela za potrditev, da sem na pravi poti, nosila sem jih s seboj vedno, ko sem bila negotova. Ko sem v službi oznanila, da ne želim podaljšati pogodbe. Ko sem odpovedala svoje ljubo stanovanjce. Ko sem čutila nerazumevanje v družini. Ko sem se soočala s ti-si-zmešana-pogledi. Ko so mi zaradi ebole odpovedali projekt in sem morala izbrati drugega.

Pa ne le Majine, tudi svoje besede sem nosila s seboj: Naredi z mano, kar hočeš. Ko se predaš, se predaš. Ni obotavljanja, ni poti nazaj. Kar si rekla, si rekla.

In na koncu dobiš nagrado. Najlepši del tega, da se popolnoma predaš, je ta, da se ti niti sanja ne, kakšna bo nagrada. Vedno je presenečenje. In jaz obožujem presenečenja!

Presenečenje, ki mi ga je življenje tokrat pripravilo, je bilo spoštovanje do sebe. Sploh ne vem, kako sem se ga naučila, kje sem ga pobrala, a nekako sem ga.

Res je, da sem vse leto tako ali drugače delala na sebi in si za cilj postavljala, da nekoč nekje neham biti odvisna od stvari, ki so zunaj mene. Da postanem cela. In da privlačim cele ljudi. In čeprav so se stvari izboljševale, sem se še vedno ukvarjala z muhami drugih, še vedno sem svojo energijo dajala oh-mnogo-preslabo-filtriranim odnosom.

Potem je končno prišla na vrsto Uganda, in ko gledam nazaj, vidim, kako sem bila na začetku svojega bivanja v Kampali še vedno v svoji stari, preplašeni energiji. Moje prvo tamkajšnje poznanstvo je bil človek, ki se je strahotno obremenjeval s tem, kako je videti navzven. Drugo pomembnejše poznanstvo? Prav tako. Moji dve ogledalci.

In na koncu? Na koncu sem se znašla sredi mičkenega, a srčnega plemena pogumnih ljudi, ki so si upali biti natanko to, kar so. Ne le, da so si upali. Sploh se niso spraševali, kaj si drugi mislijo o njih. Samo uživali so, povsem sproščeni v svoji koži. Niti sanja se mi ne, kdaj so se moja ogledala tako močno spremenila na bolje, ampak so se.

Ker sem se spremenila jaz. Ne vem, zakaj, ne vem, kako, ampak potrebovala sem ta čas, potrebovala sem ta umik. In kot je rekla Maja, odkar sem prišla nazaj, je zares vse drugače.

Nenadoma ne toleriram več muhastih egotripov, ni mi treba za vsako ceno obdržati nekoga, okoli kogar moram nenehno hoditi po prstih. Ni mi treba vzdrževati odnosov, ki samo jemljejo. Zakaj že? Ko pa je toliko čudovitih duš, s katerimi izmenjava poteka na obeh straneh v povsem enaki meri? Zakaj bi ljudem pustila, da me vlečejo dol?

Ni se mi treba ukvarjati s tem, sem v nekem trenutku presenečena spoznala.

Več sem vredna. Več lahko dobim. Spoštujem se. Hudiča, SPOŠTUJEM SE?!

Vau. Zato pravim, draga moja, da je bilo to leto veliko leto. Našla sem tisto, kar sem iskala vse življenje – spoštovanje do sebe, in z njim spoštovanje do drugih. Ne veliko, bahavo spoštovanje, ampak povsem nežno, umirjeno cenjenje tega, kar sem. Ne »spoštovanje«, ki ga izkazuješ dragi, delikatni porcelanasti vazi, s katero moraš delati kot v rokavicah. Ne. Spoštovanje, ki ga čutim, je podobno tistemu, ki ga nameniš drevesu, mogočni lipi, ki je tiho, umirjeno usidrana v to, kar je, moč, modrost, trdnost – in del neskončne matere Zemlje.

V novem letu to želim tudi tebi. Da se umirjeno ceniš, da umirjeno rečeš ne, ko čutiš ne, da umirjeno stojiš v svoji moči in se zavedaš, kdo si. Ja, tega ti želim, ker občutek je ... ah, izjemen.

 

 

* Z besedo bog imenujem silo, ki je večja od mene, ampak je hkrati znotraj mene. Lahko bi ji rekla tudi narava ali življenje ali vesolje ali prasila. Lahko bi ji rekla Alah ali Bog ali Jahve ali Ištar ali boginja ali The Boss. Vsekakor nima nobene povezave z nikakršno religijo ali cerkvijo, ampak je izključno povezana s tem, kar čutim v sebi. Kajti čeprav sem katoliško vzgojena, nisem nikoli verjela, da si boga lahko kdor koli lasti, še najmanj pa cerkev. Verjamem, da je bog od vseh in da mu je popolnoma vseeno, kakšno ime mu kdo da.

 

Hvala, ker komentiraš, deliš in priporočaš ❤


Si že naročen/-a na moje e-novice?

Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >>

 

 

 

 

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload