[Objem s Črne celine] Ne pozabi, od kod prihajaš

October 20, 2019

»Veš, zakaj smo Afričani posebni?« mi reče prijatelj, rojen Ugandec, ki že mnogo let živi in dela v Evropi. »Ker vedno pridemo nazaj. To je v nas. Čutimo se povezane z zemljo naših prednikov. Ko imamo težave v življenju, vemo, kaj nam je storiti. Nazaj moramo, tja, kjer smo se rodili. Da dihamo zrak, ki so ga dihali naši predniki. Njihova energija je še vedno tam, v domači zemlji, domačih gorah in zraku. In tam so tudi vsi odgovori.«

Ajajaj, kako močno sporočilo.

Kaj pa jaz? Ali kdaj pomislim na prednike, ko imam težavo? Ali kdaj prosim za nasvet starše, stare starše? Ali se kdaj vprašam, kaj bi v moji situaciji naredili ljudje, ki so bili tukaj pred mano, ki jih mogoče sploh nisem nikoli poznala? Ali se sploh kdaj spomnim na ljudi, katerih kri se pretaka po mojih žilah, pa morda sploh ne vem, kdo so bili?

Pri nas na »razvitem zahodu« je samostojnost tako cenjena. In zagotovo je prav, da v nekem trenutku prerežemo vezi z družino in najdemo svojo pot v tem svetu. Treba je odleteti iz gnezda in se znajti po svoje, se naučiti poskrbeti zase.

Vendar mi ne gre iz glave vprašanje: Ali je način, kako prerežemo vezi pri nas, res pravi?

Kolikokrat se pritožujemo nad kom od svojih ožjih družinskih članov, češ kako lepo mu je v življenju, ker da je bil obravnavan drugače, ker da je imel srečo.

Ampak – kaj ni on del mene? Ista kri teče po njegovih žilah kot po mojih. Če je njemu lepo v življenju ... a ni isto, kot da je lepo meni? Mu ne morem preprosto – privoščiti?

Se tako reže vezi? Z ostrim nožem gneva in ljubosumja?

Vsak ima svojo pot, prej ali slej se razkropimo, to je neizogibno, to je zdravo. Vendar ali je še vedno zdravo, da vedno redkeje najdemo čas za svoje še živeče prednike?

Odhajamo vsak po svojih »pomembnejših« poteh. Tako pogosto se vrnemo šele takrat, ko je že prepozno. In kaj se zgodi potem? Prepir za dediščino. Z brati, sestrami, z ljudmi, ki so tvoji.

Na koncu svoje prednike skrčimo na nekaj tako banalnega, kot je kos zemlje. Ali kup denarja.

Prednike, ki so nam dali vse, kar mi smo. Po svojih močeh so poskrbeli, da nam ni nič manjkalo, ampak dali so nam še toliko več! Naučili so nas, kaj je svet. Kdo smo mi. Kaj je zares nekaj vredno. Dali so nam vse tisto, kar nosimo v srcu. Vrednote. Moralo. Ljubezen. Zgodbe. Izkušnje. Podporo.

In namesto da bi prihajali nazaj domov po še več modrosti, po še več vsega, kar je iz nas izklesalo te čudovite samostojne posameznike, ki navdihujemo druge, nimamo časa. Imamo svoje stvari. Imamo svoje ljudi. In poleg tega smo druga generacija, zato oni naših težav ne bi razumeli.

Kaj pa vsi tisti ljudje, ki v svojih starših niso našli ljubezni in podpore – ampak samo sovraštvo? Kajti tudi to je včasih družina. Družina je lahko trpljenje, lahko so leta bojev za eno samo potrditev, en sam stavek, ki bi povedal, da z nami ni nič narobe. Naši predniki nas ne nazadnje lahko vodijo skozi težke preizkušnje – ki so iz nas prav tako naredile to, kar smo danes. Naj se vračamo po še več tega?

Verjetno imamo skoraj vsi med svojimi predniki tistega nekoga, ki je zloben in poln sovraštva ter grenkobe, ki mogoče počne same grde stvari. In najlažje ga je sovražiti. Se ga sramovati.

Ampak kaj ne vidiš, da je on ti? Iz istega testa sta, njegova kri teče po tvojih žilah. Če sovražiš njega, sovražiš sebe. Če se sramuješ njega, se sramuješ sebe. Lahko si zatiskaš oči. Lahko si lažeš, da nimaš nobene povezave z njim. Lahko se pretvarjaš, da ni nikoli obstajal. Ampak on je ti. Če odpustiš njemu, odpustiš sebi.

In ne glede na to, kakšen je naš razlog, da se ne vračamo – ali je to sovraštvo, sram, ali preprosto ignoranca ... Najbolj žalosten del je ta, da bomo na koncu vendarle prišli.

Kot jastrebi nad mrhovino se bomo spustili nad vsem materialnim, kar je ostalo za našimi predniki. Ker to je tisto, kar šteje, kajne?

Zares, »razviti svet«, kam si zašel?

 

Vprašanje za razmislek: Koga od svojih prednikov/družinskih članov bi v resnici lahko bolj cenila in spoštovala?

Hvala, ker komentiraš, deliš in priporočaš ❤

 

Si že naročen/-a na moje e-novice? Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >>

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload