Na robu prepada, kjer rastejo krila

August 10, 2019

Globoka voda, lebdim v njej, ne vem, kam me bo odneslo. Vem, da je veliko, da je globoko, da je več, kot sem kdaj koli doživela, preživela. Lahko je vse. Lahko je neskončno lepo, lahko je neskončno boleče. Lahko je oboje.

Vem da je veliko, vem da je drugače, a ne vem, kaj je. Vem, da je pomembno, in vem, da ne bo lahko. Ampak lebdim tu, do vratu v tej globini nečesa močnega, nečesa nepredstavljivega, nečesa veličastnega, nečesa čarobnega.

In čakam.

Čakam, da vidim, kam me odnese.

Čakam, da prejmem navodila.

Čakam, da izvem, kaj storiti, če sploh kaj.

Čakam, da vidim, kaj je to, zakaj sem tu, zakaj se tako počutim.

Na robu spremembe.

Na robu preobrazbe.

Na robu prepada, kjer ti zrastejo krila.

Ne vem, kaj je to, ne znam pojasniti občutkov. Vem pa, da so tu. Ne vem, zakaj ne potrebujem nobenega odgovora, ampak samo čakanje, da se zjasni. Ne vem, zakaj se mi zdi, da se bo to zgodilo samo od sebe. Da bo prišel nek trenutek nekje v prihodnosti, ko mi bo jasen vsak droben korak na moji poti. Ko mi bo jasen vsak občutek, ki sem ga kdaj koli občutila.

Ko bo tu, bom vedela, kaj sem čakala.

Kot da je vse prav, točno tako, kot je zdajle.

Kot da vse to vodi k temu trenutku, ki je nekje na dosegu roke, pa vendar se mi ne zdi potrebno, da jo iztegnem proti njemu. Ker razumem, da se bo zgodilo samo, v nekem trenutku, v nekem času, v neki situaciji. Takrat bo čas pravi in vse to, kar lebdi ob meni v tej globoki temi in kar je tukaj čisto blizu okoli mene, bo postalo eno z menoj in s to gmoto, ki ji ne vem imena, le to vem, da mi daje občutek breztežnosti. Razsvetljeno bo v zlati svetlobi nečesa, za kar sem se rodila, nečesa, za kar bi lahko tudi umrla. Nečesa, kar je pomembno. Ne samo zame. Za svet. Za ljudi. Za zavest. Za bitja. Za planet.

In Ti si tu ob meni.

Samo še ena izmed čarovnij, za katerimi se le iztegnem, in so moje.

A če se v tem trenutku iztegnem za Teboj, bo tok odplavil nekaj drugega. Če se iztegnem za neko drugo čarovnijo, bo odplavil Tebe. Če počakam, če diham, če pustim, je ta trenutek že tu, v meni. Trenutek alkimije. Trenutek, ko se tema spremeni v zlato. Trenutek, ki je moj. In je Tvoj. In je naš. Trenutek, ko sem eno s Tabo, s svetom, z vsem, kar je. Sveti trenutek.

Ne, za ničemer se mi ni treba pehati.

Samo dihati moram.

 

👉 Vprašanje zate: Kje imaš občutek, da se bojuješ in bojuješ, pa je vedno slabše? Kako bi bilo, če bi preprosto – izpustila?

 

Hvala, ker deliš ❤

 

Si že naročen/-a na moje e-novice? Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >>

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload