Edina oseba, ki je ne smeš pustiti na cedilu

June 13, 2019

Imaš tudi ti kdaj že vnaprej slabo vest, ko veš, da boš nekoga pustil/-a na cedilu?

Jaz sem bila v takem obdobju zadnje tedne. Ne morem ti povedati, kako zelo sem se bala povedati, kaj nameravam!

 

Ampak potem sem se spomnila ...

 

... da sem prav zato, da ne bi koga pustila na cedilu, pravzaprav – tako paradoksalno! – že vse življenje puščala na cedilu nekoga res pomembnega.

👉  Samo sebe.

 

  • Puščala sem se na cedilu, ko nisem povedala, kaj si želim. Ker sem mislila, da moje mnenje ne šteje, da moje želje niso pomembne, da sem najmanj škodljiva, če sem mala, tiha, prilagodljiva miška.

  • Puščala sem se na cedilu, ko sem mislila, da moram za partnerja narediti vse. Ko sem mislila, da je žrtvovanje enako ljubezni. Da je njegova sreča pomembnejša od moje.

  • Puščala sem se na cedilu, ko sem živela, kot drugi pravijo, da je treba živeti. Ko sem čutila, da nekaj ni prav, pa sem šla naprej, ker »tako mora biti«, ker bo sicer nekdo prizadet, ker me bodo ljudje grdo gledali in bodo moji domači nesrečni.

  • Puščala sem se na cedilu, ko sem ostajala na drugem mestu, čeprav sem si želela biti na prvem. Ko sem pristajala na kompromise, ker sem mislila, da je to edini način, da dobim vsaj nekaj. Ko sem si želela epsko, a sem sprejela še manj kot povprečno.

  • Puščala sem se na cedilu, ko nisem počela, kar sem čutila, da moram. Ko sem sprejela službo, o kateri sem že vnaprej čutila, da z njo nekaj ni prav. Ko sem vztrajala v službi, v kateri nisem bila več srečna. Ko sem se oklepala ljudi, ki so me že dolgo dušili. Ne zato, ker brez njih ne bi mogla živeti, ampak zato, ker sem se jih bala prizadeti.

 

Dolgo dolgo nisem razumela, da sem vse te ljudi, ki sem jih tako vztrajno »reševala«; v resnici najbolj prizadela prav s tem, ko nisem bila iskrena. Mislila sem, da jih s tem, ko puščam stvari takšne, kot so od nekdaj bile, ščitim pred bolečino.

Da kot mama mačka sovražno piham proti spremembam in jih, uboge nedolžne mucke, držim v varnem objemu vsega že znanega. Da jaz malo potrpim v zameno za to, da bodo vsi ti ljudje ostali srečni, zadovoljni.

Nisem razumela, da ljudje, ki so mi blizu, ne morejo biti srečni, če nisem srečna jaz. Nisem razumela, da s tem, ko manjšam sebe, manjšam tudi druge. S tem, ko zapiram usta sebi, zapiram usta tudi drugim. S tem, ko se odpovedujem svojemu žaru, jemljem moč vsem, ki me opazujejo.

Mislila sem, da sem velika in pogumna, ker sem tako dobra žrtev. Da malo stisnem zobe in potrpim, za vse druge, da jih ne pustim na cedilu.

Ampak – a vidiš, kaj sem počela s tem, ko sem nase prevzemala odgovornost za njihovo srečo?

Jemala sem jim možnost, da sami poskrbijo zanjo.

Nisem bila rešiteljica, bila sem pokroviteljica. Nisem verjela, da lahko sami poskrbijo zase. Verjela sem, da me tako zelo potrebujejo. Da sem tako zelo pomembna zanje. Da brez mene ne morejo.

Kot kaka superženska sem se postavljala nadnje.

In se opekla, vedno znova in znova in znova.

 

Vidiš, morala sem doživeti trideset let in še čez, preden sem dojela, da odrasli ljudje lahko poskrbijo zase. Da njihova moč vstati in narediti, kar je prav za njih same, presega vse meje, vse zgodbe, vse značaje.

In dojela sem še nekaj.

Da tudi jaz lahko poskrbim zase.

Da v sebi rjovim od moči, ki me je zmožna postaviti na noge vedno, ko padem. Mi pokazati pot, ko se izgubim. Me povečati, ko se počutim majhno. Mi pomagati, da stopim iz cone udobja, in če je treba, pustim na cedilu vse, razen sebe.

Ker je natanko tako na koncu – čudežno! – za vse najbolj prav.

Hvala, ker deliš ❤

 

Si že naročen/-a na moje e-novice? Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >> 

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload