Glejte nas, gole plešemo pod zvezdami

February 6, 2019

Moj januar je bil letos ... ufff, naporen, zelo zelo naporen. V nekem trenutku, ko je bilo najhuje, sem razmišljala o tem, zakaj neki je moja duša sploh prišla sem, na ta planet. A je trapasta ali kaj? Zakaj za vraga je izbrala to izkušnjo življenja, to boleče pokanje po šivih in rast v neskončnost, te občutke, ki so tako močni in ki jim ni videti konca – namesto da bi preprosto ostala tam, kjer je čutiti neskončen mir, spokojnost, neskončno umirjeno srečo?

Zaželela sem si, da bi se vrnila tja, veš. Zdelo se mi je, da ne bom več zmogla.

A manj kot teden dni po teh občutkih sem že sedela v dvorani, polni žensk, in opazovala, kako so druga za drugo hodile na oder, takšne kot jaz, nepopolne, ranjene, anonimne, v življenjski izkušnji, ki se zdi tako unikatna, pa vendar smo si v njej tako podobne. Vse nas boli.

Poslušala sem žensko, ki je govorila o zlorabah, grdih, nikoli ubesedenih, pa žensko, ki je celo življenje zadrževala svojo divjost, ker ni bila sprejeta, ker ni bila takšna, kot bi morala biti, pa žensko, ki še nikoli ni čutila, da je dovolj. Žensko, ki je vedno premalo. Ne za svet, zase je premalo. Premalo lepa, premalo pametna, premalo sposobna, preslaba mati. O, bog, kako sem jo čutila. In o bog, kako neskončno pogumna se mi je zdela! Nikoli dovolj, pa vendar stoji tam gor pred vsemi nami in s tresočim glasom govori v mikrofon o vsem, kar jo boli.

Nenadoma me je preplavilo občudovanje. Kako pogumne so! Svoje golo srce so nam pokazale na dlani, ga na milost in nemilost izpostavile nam, neznankam, ki bi ga prav lahko raztrgale kot ptice ujede. Pa ga nismo. Čutile smo z njimi. Čutile smo njihovo moč, njihov pogum. Čutile smo svojo moč, svoj pogum.

Kako prekleto velike smo! Kakšne so naše duše! Kaj vse prenesejo in kaj vse pozdravijo. Pravi čudež smo in brez vsakega zadržka se lahko vsako jutro znova priklonimo same sebi v ogledalu. Ne samo zato ker zdržimo, kot so nekoč zdržale naše trpeče babice, ampak ker se zdravimo, ker zdravimo cele rodove za naprej in za nazaj, ker smo čarobne alkimistke, ki svojo bolečino pretvarjamo v čisto zlato, ker druga drugi ustvarjamo varen prostor, kjer se lahko pozdravimo, ker smo potrpežljive, nežne, ranljive, in vse to dopuščamo tudi drugim, ženskam in moškim.

Tudi vas gledam, dragi moški. Gledam, kako čudoviti ste, kako močni in pogumni v svoji ranjenosti. In se sprašujem, kako da sami ne vidite. Kako ne vidite, da ste toliko več od telesa, da lahko sebi in nam daste toliko več?

In – kako ne vidite, da smo me več od telesa? Zakaj mislite, da se boste počutili močnejše, če nas skrčite samo na telo? Kaj res ne vidite, da tako postajate šibkejši? Ko vi čuvate našo veličino, vam me dajemo moč. Močnejše kot smo, močnejši ste vi!

Nismo več ženske, ki bi se podrejale, ki bi sprejemale vlogo šibkega. Pogumne smo, poglejte nas, kako prekleto pogumne smo postale. Gole plešemo pod zvezdami in v sebi čutimo vse vesolje. Tega ne počnemo zato, da bi se vi počutili šibke! Ne. To počnemo ravno zato, da tudi vi zasijete v tem, kar ste; ranjeni levi, ki imajo v sebi moč, da vstanejo, da zarjovejo in se dvignejo v svoji čudovitosti in veličastju.

Pogumni ste, dragi moški, zelo pogumni. In tudi če sami tega ne vidite, jaz vidim! Če bi samo za trenutek lahko nase pogledali skozi moje oči, bi se od ganjenosti zjokali. Videli bi pogumne bojevnike, ki nas varujejo in nudijo prostor našemu neskončnemu nihanju. Držijo nas na tleh, nas ohranjajo stabilne. Trudijo se. Za nas, ženske, po najboljših močeh se trudijo. Včasih čutijo, da se trudijo zaman. In včasih obupajo, ker so se vedno trudili zaman. Včasih jih tako boli, da se niti truditi ne morejo več. Ampak v njih je še vedno moč.

Moč, ki premika gore. Moč, ki rešuje princese. Moč, ki varuje kraljice.

Pravim vam, moč kraljev je v vas. Opazite, prosim vas, opazite tudi vi.

Kajti kraljice smo vstale. Želimo si kraljev. Svet si jih želi.

Hvala, ker deliš ❤

 

Si že naročen/-a na moje e-novice? Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >> 

 

 

 

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload