Še je čas, da svetu daš SEBE

January 7, 2019

Tale video je star in tisočkrat viden, ampak mene vedno znova navdihne. Ko sem ga ta teden spet gledala, je z mano ostal naslednji stavek:

"Martin Luther King ni imel sanj, sanje so imele njega."

Poznaš ta občutek? O, kako močno ti privoščim, da ga!

Šest let sem imela, komaj sem se naučila črk, in že sem pisala. Besede sem skladala v pesmi, zgodbe, tako kot sem takrat znala, z okornimi velikimi tiskanimi črkami.

Te sanje so imele mene. Sem, na ta svet so me prinesle in me kar same, še preden sem se jih sploh zavedala, vodile po poti, po kakršni sem morala iti. A poti nisem vedno razumela, pravzaprav sem se mnogo let spraševala: "Kaj za boga milega počnem?" in "Kam v bistvu grem?", preden sem ugotovila, da sem pravzaprav ves čas hodila v pravo smer.

 

Nisem slišala knjižničarke, ki mi je rekla, da bom pisateljica. Očija nisem jemala resno, ko mi je predlagal, naj napišem knjigo. Študij novinarstva sem hotela kar pustiti. Knjigo sem začela pisati samo zato, ker mi je fant rekel, da me ima dovolj, da ne more več poslušati mojega stokanja in jokanja, in da naj pač pišem, če hočem pisati. Zgodbo za Onin natečaj sem oddala sveto prepričana, da je zanič in da sem jaz zanič in da je vse to moje pisanje bolj za hec in za preganjanje dolgčasa.

Ko sem se na natečaju znašla med desetimi finalistkami, sem prav debelo pogledala. Niti približno pa si nisem predstavljala, da bom kar - zmagala. Pa potem še vedno nisem verjela, da je to moja pot, veš. Čeprav priznam, takrat sem si že po tihem začela želeti, da bi bila.

Ko sem zapisala zadnjo poved Hotela Lavande, sem si rekla, da je to navadno sranje in da ga verjetno nikoli ne bom objavila. Prijateljici sem knjigo poslala z besedami (kopiram kar direktno iz maila): "V priponki je pdf mojega umotvora. Ne preveč pričakvat, meni je ta stvar že čist bedna."

Itak me je nadrla.

Ne samo zaradi mojega omalovaževanja lastnega dela, ampak tudi zato, ker knjige ni mogla nehati brati. Prebrala jo je še isti večer in je bila naravnost navdušena, hkrati pa ogorčena nad mojimi idejami, da bom vse skupaj zabrisala v kot.

Od takrat naprej so se stvari odvijale same. Ne, niso bile tako preproste, kot se sliši, in še vedno niso. Nikoli ne bodo. Ampak pot je jasna. Očitna.

V življenju se nikoli nisem počutila tako podprte, kot se počutim podprto pri svojem pisanju. NIKOLI. Pa ne le od družine, prijateljev, bližnjih. Od vseh. Od tebe. Od knjižničark. Od »naključnih« mimoidočih, bralk in bralcev, blogerk, moderatork Facebook skupin. In ne nazadnje od poslovnih partnerjev, od tiskarja, od distributerja, od kolegov založnikov.

Naučila sem se, da je pot, ki je prava, lahkotna. Pa ne lahkotna na tak način, da nikoli ne naletiš na ovire. Ne, ne. Ovire so, včasih velike. Včasih hočeš odnehati. Včasih imaš vsega tako zelo dovolj, da bi zažgal vse, kar si kdaj naredil, in se odselil v votlino.

Ampak na poti, ki je prava, tega ne storiš. Ker jo imaš vseeno tako zelo rad, da stisneš zobe in se soočiš z izzivom. Tako zelo čutiš, da je prava, tako zelo veš, zakaj to počneš, da kar rineš dalje, da vztrajaš, pa čeprav si tako kot jaz najbolj nevztrajna oseba na svetu.

A zdaj kimaš, ker razumeš in imaš tudi ti eno tako svojo »pravo pot«? Čestitam, čestitam, čestitam! Svoje sanje živiš :) In če jih še ne? Ni prepozno!

Neki Vincent z Nizozemskega je TISTI SLAVNI Van Gogh postal v desetih letih. Slikati je začel pri sedemindvajsetih, umrl je pri sedemintridesetih.

Tudi ti lahko vedno obrneš ploščo, vedno lahko začneš peti novo pesem, tisto, ki je zares tvoja. Ni važno, ali jih imaš sedemindvajset ali sedeminpetdeset, še vedno imaš čas za svojo veliko mojstrovino. Čas imaš, da svetu daš SEBE.

Ni treba pustiti službe, le daj svoji strasti minute. Iz minut bodo nastale ure, iz ur dnevi, in preden se boš zavedela, jih boš res živela. Svoje sanje.

Hvala, ker deliš ❤

 

Si že naročen/-a na moje e-novice? Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >> 

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload