Kako preživeti v površinskem svetu, če si doma v globinah?

November 28, 2018

A si tudi ti kdaj razočaran/-a nad tem svetom? Si kdaj žalosten/žalostna, ko opazuješ ljudi, njihov površinski pogled na odnose in na svet? Si kdaj želiš, da bi se rodil/-a na drugačnem planetu?

Veš, kolikokrat si tega zaželim jaz! Prav boli me, ko znova in znova slišim, kako se ljudje ne morejo predati, ker »ne morejo vedeti, da ne bo kasneje mimo prišel kdo boljši«, se ne morejo odločiti, ker »se bojijo, da se bodo odločili narobe«. Žalosti me, ker vem, da s takim pogledom ne bodo nikoli občutili vseh odtenkov in intenzivnosti čustev, ki jih je zmožno človeško srce.

Ne morem reči, da jih ne razumem. Zelo jih razumem. V svetu, v katerem se zavrže vse, kar ni popolno, v katerem ima vsak izdelek tisoč in eno različico, med katerimi se je komaj mogoče odločiti, in še ko se odločiš, v naslednji trgovini najdeš boljšega in cenejšega, v svetu, v katerem ti ves čas z vseh strani govorijo, da nisi dovolj dober, da je še nekaj, kar bi moral spremeniti pri sebi, da bi bil »popoln«, v svetu, v katerem si bombardiran z narejenimi nasmeški, idealiziranimi odnosi, prelepimi Instagram-družinicami, nezažganimi zrezki in sploh z vsem popolnim, je res težko verjeti ... da pravzaprav nič ni popolno. In da niti ne more biti.

Težko je to verjeti, še teže sprejeti. Da ne glede na to, kako se boš trudil, ne boš popoln. Da ne glede na to, kako vztrajno boš iskal, ne boš našel popolne osebe ali popolnega odnosa, takšnega, kateremu bi se bilo »vredno predati«.

In zato se ne predaš. Bezljaš od ene trgovine do druge, od ene osebe do druge, povsod potipaš po površini in ker je površina precej standardna, si prepričan, da je nekje še nekaj boljšega zate. Ne ustaviš se. Ne odločiš se. Ne predaš se. Greš dalje – in do konca življenja tipaš po površini. Znova in znova si razočaran, ker tam ni nič posebnega.

In tako nikoli ne izveš, da je lepota v globini. Da je lepota v nepopolnosti. Da so lepe brazgotine, ki jih je vsakemu izmed nas pustilo življenje, pa jih ne nosimo na površju, le najbližjim jih pokažemo. Lepi smo zaradi njih, ker nas one delajo unikatne, takšne, kot zares smo. Lepi smo zaradi občutkov, ki so v nas in nas delajo človeške, občutkov, ki niso vedno lepi, ki so včasih še kako strašljivi, ampak so tudi – resnični. Nepopolnost nas dela unikatne. Lepe. Prekleto seksi.

In množice ljudi, ki hodijo po tem svetu, tega nikoli ne bodo izvedele, ker se nimajo časa ustaviti, ker se ne upajo predati, odpreti, pogledati v oči in raziskati globine človeka, ki jim stoji nasproti. Sorodnika. Sodelavca. Prijatelja. Soseda. Ljubimca. Kogar koli pač.

Ampak ne ti, kajne? Tebe že ni strah globine, sicer me ne bi spremljal/-a.

Kako torej preživeti v tem površinskem svetu, če je tvoj pravi dom v globinah?

Ceni. Ceni tiste globoke odnose, ki jih maš. Ceni prijateljico, ki te ima tako rada, da je zanjo prasec vsak, ki prizadene tebe (in tukaj je debate konec). Ceni družino. Ceni vsak odnos, ki ti srce obda s toplino.

Ljubi. Ljubi tiste, ki ljubijo tebe. In še bolj ljubi tiste, ki te ne. Ljubi naključne ljudi na ulici. Ljubi namrščene obraze. Ljubi ljudi, ki so tako zmedeni, tako nesrečni, da ne znajo, ne upajo izbrati. Ker je izbira prevelika, ker je iti dlje od površine nevarno. Ljubi jih. A kje piše, da ne moreš biti ti tisti/tista, ki ljubi prvi/prva?

In ja, joči. Če te nekaj prizadene, joči. Pokaži. Povej. Pokaži jim, kako je biti čuteče bitje, kako lepo je biti človek v vseh odtenkih sebe, človek, ki si drzne potopiti se v globine, ki ga ni strah svoje sence, ki živi in čuti z vsem svojim bitjem.

Pokaži jim, potrebujejo nekoga, da jim pokaže. Potrebujejo tebe, prav tebe.

 

Hvala, ker deliš ❤

 

Si že naročen/-a na moje e-novice? Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >> 

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload