Hitro javljanje med guncanjem na prelomnici

September 26, 2018

A se sprašuješ, kaj je z mano, da sem tako tiho?

Te razumem, še marsikdo bi se, to res ni najobičajnejša situacija 😄

Veš, kje se nahajam? Na eni veliki prelomnici. Tukaj se guncam malo naprej in malo nazaj, lovim ravnotežje in se sprašujem, ali bom padla vznak, skočila naprej, ali pa padla v luknjo, ki je na sredi.

Saj razumeš, da v taki situaciji ne morem v rokah držati še prenosnika in ti pisati, ker bi me samo oviral, kajne?

Kot si že navajena, spet dramatiziram, ampak čisto zares se mi dogajajo velike stvari, zunaj in znotraj, ker je pač vse povezano. Zamenjala sem službo, kjer pridobivam toliko novega znanja in veščin, da se mi kar smeji, hkrati pa sem še tako zelo negotova, da sem zraven še malo pod stresom. Poleg tega me čaka okrogla obletnica rojstva (kako je možno, da se jaz še vedno počutim, kot da jih imam 21???).

Rojstni dan je zame že tako velik dogodek, ko se sprašujem, kje sem in kam grem, s čim sem zadovoljna, kje bi se dalo kaj izboljšati (več najdeš v Tvojem osebnem koledarju zavestnega življenja, ki si ga preneseš tukaj). Tokrat pa se mi zdi številka 30 tako grozeča in prelomna, da hočem biti zares temeljita. In zato si izpolnjujem želje, ki jih imam že leta, skrbim zase, kot sem si že leta želela (in obljubljala), da bom. Skrbim za svoje telo, tako pridno jogiram, kot še nisem nikoli, skrbim za svojo dušo, delam na sebi navzven in navznoter.

Sploh ne tako mimogrede, kot to omenjam na tem mestu, je na plano prišla prastara krivda, krivda, ki so jo generacije pred mano prenašale druga na drugo, krivda, ki sem jo kot tri, štiriletna punčka dobila servirano od odrasle osebe. Ker je sama ni zmogla predelati, jo je predala meni, da sem se z njo "družila" dobrih 25 let. Toliko težav mi je povzročala! Zaradi nje sem se počutila, da nisem vredna ljubezni, da si je ne zaslužim, ker sem kriva.

A ti je to kaj znano? Je, kajne?

Pa ne samo iz Sive dame, kamor sem čisto nezavedno vpletla prav to svojo krivdo (in zadnjič začudena ostrmela nad tem spoznanjem, ko sem knjigo ponovno brala in urejala v eni čisto novi verziji), znano ti je iz svojega življenja, kajne da ti je? Toliko krivde nosimo v sebi mi, sodobni ljudje.

V knjigi afriškega šamana Malidome Patrica Someja O vodi in duhu sem prebrala citat, ki je tako resničen, da zdaj hoče biti spet naveden:

»Ko ljudje iz moje kulture pogledajo potomce Zahodnjakov, ki so jih okupirali, vidijo ljudi, ki se sramujejo svojih prednikov, ker so bili ti morilci in plenilci v preobleki prinašalcev napredka. Dejstvo, da je kultura teh ljudi bolna, ni zanje nobeno presenečenje.«

Vidiš? Saj ni čudno, da se ves čas počutimo krive, krive za generacije pred nami, krive zase. Krivimo svoje hrbte in svoje glave skrivamo med rameni, prepuščamo mesta in sijaj komur koli drugemu, pristajamo na kompromise, pristajamo na mlačne in neizrazite zgodbe, čeprav v resnici hrepenimo po preboju, po epski ljubezni, po tem, da na svetu pustimo svoj pečat. Hrepenimo po tem, da postanemo VELIKI MI.

Hrepenimo, a nimamo občutka, da si to zaslužimo biti, ker nas nekaj teži. Nekaj nam pravi, da to ni za nas, ker je vse, kar si zaslužimo biti, samo – kaznovani.

 

Kdaj bomo to premagali?

Si že naročen/-a na moje e-novice? Klikni tule in mi pusti svoj e-naslov >> 

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload