O punci, ki je mislila, da pozna najboljši scenarij, a se je motila

August 8, 2018

Ne vem, kako je pri tebi, ampak tema zadnjega tedna je zame izpuščanje.

Pri nas doma smo se morali posloviti od čudovitega bitja, ki nas je osrečevalo celih 10 let. Prižgala sem svečko na grobu nekoga, ki je bil nekoč del mojega življenja, se poslovila in sprejela, da ga več ni. Odločila sem se in izpustila nekatere ljudi, odnose, v katerih ni prihodnosti, ki me vlečejo navzdol. Spet druge sem v mislih na novo definirala in zacementirala meje, ki so bile prej preveč ohlapne.

In prav za vsako od teh dejanj sem na drugi strani dobila nagrado, nekaj lepega, nekaj razveseljivega, nekaj, s čimer me je vesolje potrepljalo po rami in mi sporočilo: Bravo, Sabina, super ti gre, izvoli sladkorček. Kot da bi s tem, ko sem se od nečesa poslovila, pa čeprav samo v mislih, zavrgla polomljen kos pohištva in na njegovem mestu naredila prostor za bleščeč zaklad.

Veliko poletno čiščenje se dogaja, ob katerem niham od žalosti ob poslavljanju do neskončnega veselja ob sladkorčkih, ki mi jih v zameno prinaša življenje.

In tako mi je jasno, da je prav, kar počnem. Da je prav, da sprejemam odločitve. Včasih je pač treba reči tudi adijo in izpustiti vse, kar ti v naslednjem obdobju življenja ne bo več služilo. Treba je odvreči vse, kar te vleče navzdol.

Veš, ne ti ne jaz nisva prišli sem zato, da bi pod težo vseh bremen ležali dol spodaj, na tleh. Prišli sva, da dihava na vsa pljuča, da razpreva krila in poletiva. In če hočeva leteti s čarobnim vetrom življenja, potem morava odvreči vse skale, ki naju vlečejo proti tlom.

Šele ko bova to storili, bova poleteli, ti in jaz.

Ne vem, kam, veš. Ne vem, kaj je tam za ovinkom. In včasih me to plaši.

Na koncu mi je najtežje izpustiti prav to, nadzor. Včasih bi dala vse, da bi izvedela, da bi mi nekdo povedal, kako točno bo, kaj natanko lahko pričakujem, da bi poznala korake, da bi poznala postaje, cel scenarij. Da bi vedela, da bo v redu.

Potem pa se spomnim zgodbice.

 

Živela je punca, ki je bila v nekoga neskončno zaljubljena. Brala je romane, gledala romantične filme in si natanko zamislila, kakšna bi morala biti zgodba med njima. A ni dobila tega. Od moškega je pričakovala nekaj, česar ji ta ni mogel dati.

Upirala se je, in jezila, in se smilila sama sebi. Ni znala sprejeti, da ima mogoče življenje zanjo, za njiju v načrtu še nekaj lepšega, kot je bilo tisto, kar si je zamislila ona.

Skozi svoje človeške plašnice ni zmogla videti vseh možnosti, ki obstajajo. Vesolje pa jih je videlo, in imelo je načrt. V trenutku, ko je obupala in se hkrati prepustila, ko je razširila roke in oči obrnila k nebu ter rekla: Naredi, kar hočeš, se je zgodil čudež.

Njun odnos ni postal nič takšnega, kot si je zamislila. Postal je nekaj BOLJŠEGA. Postal je odnos, v katerem se dva človeka počutita povsem svobodna, da sta to, kar sta, da rasteta v to, v kar morata zrasti, da se izzivata in drug drugega učita, hkrati pa sta tukaj in zdaj, vsa prisotna v trenutku, ki bo morda minil takoj, morda pa nikoli. Namesto moža, dveh otrok in zlatega prinašalca je dobila Prijatelja, nalašč z veliko začetnico.

Ta punca se danes smeji svojim scenarijem in oklepanjem in vsem mogočim idejam, ki jih je imela toliko let nazaj, ker je mislila, da pozna najboljši možni način za razvoj njune zgodbe. Smeji se tudi zato, ker danes vidi, da s tem moškim ne bi bila nikoli srečna, če bi šle stvari po poti, kakršno si je zamislila. Vesolje je to vedelo, in zato se je vse razvilo, kot se je. Najboljše zanjo.

 

To ni pravljica, veš, ta zgodba je povsem resnična.

S seboj jo nosim te dni, ko se spet sprašujem, kaj bo, kako bo, ko spet hočem nadzirati svojo pot in ji govoriti, kje točno naj zavije, ko me je strah, da se nekaj ne bo razvilo, kot sem si zamislila, da bo čisto drugače in tako zelo »napačno« ...

Zaradi te zgodbe vem:

Vse je prav in na koncu bo vse dobro. Vedno je vse dobro, najboljše zame. Kakor koli se že obrne.

 

Hvala, ker deliš! ❤

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload