O vodi in duhu - knjiga, ki je nisem našla, ona je našla mene

November 18, 2017

Malidoma Patrice Some : O vodi in duhu

Te knjige nisem našla, ONA je našla mene. In sprva sem se ji upirala. Ko mi je plesni prijatelj malodane sredi obrata povedal, da bere eno krasno knjigo o afriškem šamanu in o vodi in o tem, kako misli postanejo resničnost, sem si mislila: »Fino,« kaj dosti pa me ni ganilo. Ko jo je prebral, mi poslal njeno sliko in mi ponudil, da mi jo posodi, sem se še vedno spraševala, ali je to sploh knjiga zame. Še ko mi jo je prinesel, sem bila v sebi malo skeptična. Človek me je skoraj prisilil, da sem jo začela brati – in še danes sem mu hvaležna za to.

 

Prevrtimo čas za nekaj tednov nazaj. Najprej moja predstavitev, ki se je ni udeležil niti eden od mojih prijateljev. Niti eden. Ena prijateljica je nameravala priti, pa je v zadnjem trenutku vmes posegla višja sila. Nič hudega, potrebovala sem to. Potrebovala sem, da me zadane zavedanje, kako sama sem pravzaprav na svetu, kako sami smo mi vsi, pa čeprav ni videti tako, vsaj ne, če pogledaš na naš Facebook ali Instagram profil. Videti je, da nas je polno, všečki kar letijo. Všečkati ni težko, celo denarja ni težko prispevati, težko pa se je prikazati, težko je nekomu dati svoj čas.

Saj sama nisem nič drugačna, in tega sem se morala zavedeti. Del tega sem, in kolikor sem bila najprej prizadeta, tako močno sem pozneje začutila sram, ker sem sama povsem enaka. Nazadnje pa sem se začela spraševati, ali lahko kot posameznica kaj storim, da naredim ta svet lepši. Lahko prispevam k temu, da smo ljudje manj odtujeni drug od drugega? Lahko kaj storim, da nam postane bolj mar? Lahko kaj storim, da postanemo manj ignorantski? Ne samo drug do drugega, do svojih prijateljev, ampak celo širše – do sveta? Osem najbogatejših Zemljanov si lasti enak kapital kot polovica tistih najrevnejših prebivalcev sveta. Polovica! Meni se to ne zdi pravično, pravzaprav se mi zdi prekleto žalostno, in ko to pišem, mi na oči hočejo privreti solze. Kdaj smo tako zabredli? Zakaj smo tako zabredli? In ali sploh še lahko izplavamo iz tega?

Tisti teden, ko sem o tem razmišljala, se je moja duša zavlekla v en temen kotiček, in ni bilo videti, da bo kaj kmalu zlezla ven. Celo tako daleč sem prišla, da nisem videla smisla v življenju, če pa na tem svetu ne moreš ničesar spremeniti. Če je vse, kar lahko storiš, to, da pač si in nekako preživiš teh osemdeset let, ob tem pa seveda poskrbiš, da se imaš vsaj ta kratek čas dobro – in da se ti ne zmeša. Solze sem imela na očeh, ko sem ob jutrih hodila proti službi in opazovala ljudi, kako zaverovani v svoje napravice gradijo zid okrog sebe in se še bolj ločujejo od človeštva. In hudo mi je bilo, ko sem se zavedela, da sama nisem nič drugačna. Da sem ignorantska. Da sem zaverovana vase. Da puščam svetu bit tak, kakršen je.

In prav takrat mi je že omenjeni prijatelj prinesel na posodo knjigo O vodi in duhu : Resnična izpoved afriškega šamana (Malidoma Patrice Some, DZS, 1998). Dolgočasno in staromodno naslovnico ima, nikakor me ni pritegnila, a vendar sem začela brati – in takoj vedela, zakaj je bil prijatelj tako vztrajen (čeprav ni vedel za moje črne misli) in zakaj je ta knjiga HOTELA PRITI K MENI. Ko sem v uvodu brala o »nemiru sodobnega človeka«, ki ima po prepričanju avtorja korenine v nepravilnem odnosu do prednikov, so se mi dlake postavljale pokonci.

»Ko ljudje iz moje kulture pogledajo potomce Zahodnjakov, ki so jih okupirali, vidijo ljudi, ki se sramujejo svojih prednikov, ker so bili ti morilci in plenilci v preobleki prinašalcev napredka. Dejstvo, da je kultura teh ljudi bolna, ni zanje nobeno presenečenje.«

Tako nekako Malidoma skozi svojo živo pripoved in s pomočjo kontrasta, ki ga predstavlja domorodska kultura ljudstva Dagarov, slika nas, Zahodnjake. Nič ni obsojajoč, nikakor, saj ima sam sebe za del nas in del Dagarov hkrati. Kot dečka so ga namreč ugrabili jezuiti in ga izšolali, do dvajsetega leta se je sicer naučil brati in pisati, a je tudi doživel ogromno grozot in ob tem nekako – izgubil svojo dušo. Pri dvajsetih pa je, še sam ne ve, kako, pobegnil in se vrnil v svojo vas. Tam ga je čakala nevarna, a čarobna iniciacija, ki jo popiše tako magično, da sem bila ob branju kar odprtih ust.

A tisto, kar sem morala spoznati s pomočjo te knjige, je bilo prav to, kako bolna je v resnici naša zahodna družba. Nihče tega ne more prikazati bolje kot nekdo, ki je napol v njej in hkrati napol odmaknjen od nje.

»Duh belcev je izjemno nemiren – in močan, ko mora ta nemir ohranjati pri življenju. Kamor koli gre, prinese tja novi red, red nemira. Ohranja ga napetega in vznemirjenega, toda brez tega ne more živeti. Naša skupnost je potrebovala veliko časa, da je to razumela. Beli človek ni močan – prestrašen je.«

Res je, prestrašeni smo, tako prekleto prestrašeni. Okrog sebe gradimo zidove, ker se bojimo pokazati, kaj čutimo. Bojimo se čutiti. Bojimo se ljubiti. Bojimo se biti žalostni. Bojimo se biti ranljivi. Ker če smo ranljivi – lahko boli. O, kako lahko boli! In rajši kot da bi tvegali, da bo bolelo, sploh ne čutimo, ugasnemo se. Postane nam vseeno.

In potem nikoli ne spoznamo, koliko barv ima lahko življenje. Živimo v črno-belem svetu brez vonjev in zvokov in okusov. Naše življenje je nemi film, ki samo tu in tam zažari v barvah – če sploh kdaj. Naučili smo se živeti ograjeni, naučili smo se misliti samo nase, naučili smo se biti osamljeni, odtujeni in nesrečni.

Naučili smo se pozabljati na ljudi, ki nimajo sreče v življenju.

Naučili smo se zapuščati ljudi, ki so nas rodili in vzgojili.

Naučili smo se brezbrižnosti in nehvaležnosti do narave.

Naučili smo se skrbeti zase. Ampak samo zase.

Zdaj me pa zanima: Se lahko spet naučimo ljubiti? Se lahko spet naučimo odpuščati? Lahko spet objamemo naravo in zaživimo skupaj z njo? Ji lahko damo priložnost, da skrbi za nas, kot je to od nekdaj počela? Lahko spet zaživimo v prijaznem svetu, polnem barv in čarovnij?

Bomo videli, kajne?

Vsekakor je knjiga O duhu in vodi vredna branja, poleg tega pa mislim, da je tudi malo čarobna. Ne samo zato, ker me je na tako čudežen način poiskala ob pravem času, temveč tudi zaradi včerajšnjega dogodka. Šla sem mimo antikvariata in pomislila: Hej, kaj ko bi preverila, če jo imajo? Prodajalka je ni poznala, me je pa popeljala k policam z ezoteriko, in prisežem, zagledala sem jo v trenutku, od daleč. Na tisoče knjig, ki so jo obdajale, je izginilo, in pokazala se mi je na polici, kot da je tam samo ona. »Tukaj sem,« je rekla, »tvoja sem.«

Kurice sem dobila jaz, in kurice je dobila prodajalka.

»Prav na vas je čakala,« je rekla, ko sem jo držala v rokah. In objemala sem jo vso pot do doma.

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload