Oni dan me je klicala Preteklost

August 19, 2017

Oglasila sem se, seveda. A takrat nisem niti pomislila, da je mesece nazaj vsak njen klic v meni vedno znova sprožil dramo. Tokrat pa, ne da bi se tega zavedala, nenadoma v meni ni bilo nikakršnega viharja več.

Samo še mir, čisti mir in hvaležnost.

Objela sem jo, to Preteklost, in ji povedala, kako neskončno srečna sem, da se je zgodila, prav tako, kot se je. Kako mi srce kipi od veselja, ko pomislim, česa vsega me je naučila! Vse tiste drame, ki so danes videti tako oddaljene, so bile nujne, da sem iz njih zrasla Jaz.

Srečna sem, da sem Jaz. In, draga Preteklost, srečna sem, da si ti taka, kot si, in da sva lahko skupaj stopali po poti v Sedanjost. Všeč mi je, kar je nastalo iz mene, všeč mi je, kar danes vidim v ogledalu. Iz lista, pobarvanega s kracami vseh mogočih kompleksov in frustracij, je nastal list, na katerem črke stojijo vsaj približno v vrsti. (Približno, pravim, če bi bile preveč poravnane, bi bile že dolgočasne!)

Všeč mi je … veš, kaj mi je najbolj všeč?

Všeč mi je, kako žarijo moje oči. Všeč mi je, da se pogledam v ogledalo in vidim, da sem živa. Všeč mi je to žuborenje v meni, ki mi vsak trenutek vsakega dneva daje vedeti, da ŽIVIM. ŽIVIM! Ne samo diham, ampak zares živim!

Še posebej, ko se tako jasno spominjam, kot bi bilo včeraj, nekega davnega dne, ko sem se prav tako kot danes pogledala v ogledalo – in se zazrla v oči mrtve ženske. Ledeno so me motrile, s praznim pogledom brez strasti, brez življenja.

Še vedno me zmrazi občutek srhljivega hladu, ki sem ga čutila takrat, ob spoznanju, da v mojem telesu ni več mene, da sem se preselila drugam, utrujena, izžeta od življenja, od prilagajanja, od igranja nečesa, kar nisem bila jaz. Danes hladu ni več, zamenjala ga je toplota ognja, ki gori v mojem srcu.

Ta lupina mene se je napolnila z vsem, kar v resnici sem, in začela prekipevati srečo, jo deliti z drugimi in jo množiti, množiti, množiti. Brez tebe, draga Preteklost, se to ne bi moglo zgoditi. Morala sem čutiti vse, kar sem čutila ob tebi, morala sem kričati od bolečine, se trgati na dvoje. Vsakič znova in znova in znova.

Joj, kolikokrat sem vpila, da imam dovolj, da ne morem več. Kolikokrat. In vendar sem vsakič, prav čisto vsakič, ko sem pobrala svoje kosce, te skupaj zlepila še trdneje, in se s tal dvignila še večja, kot sem bila prej. VSAKIČ.

Zdaj pa, ko me spet kličeš, draga Preteklost, ne čutim bolečine, niti ne čutim tiste tipične skušnjave, tistega mika po drami, ki sem ga čutila nekoč. Ne, ne. Čutim, da sem v redu, močno zasidrana v tem, kar sem.

Čutim mir. Čisti, neskončni mir.

Zdajle stojim na mestu, v nekakšni praznini med enim in drugim vesoljem. V praznini med teboj in Prihodnostjo. Vem, da je ta trenutek tako najbolj prav, da sem natanko tam, kjer moram biti.

Niti sanja se mi ne, kakšen bo moj naslednji korak. In vendar sem mirna, mirna in polna zaupanja. Vem, ko bo čas, se bom premaknila. In takrat me bodo noge kar same nesle v pravo smer.

 

Dotlej pa: Hvala, Preteklost, hvala za vse.

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload