Nimam več službe.

May 2, 2017

Ja, tako je, nimam je več. Novica je prišla tik pred prazniki. Nimam več službe, draga moja. Dva meseca še – in potem ne vem, kaj bom sama s seboj.

Veš, v resnici sem si tega želela. Že lep čas nisem bila srečna, želela sem si narediti rez, vedela sem, da stagniram in neskončno trpela v majhni škatlici, v katero sem se zaprla. Neskončno, neskončno, neskončno sem trpela.

Ponoči so me zaradi tega tlačile more! Sanjala sem, da so me živo zaprli v krsto – in ko sem se zjutraj zbudila, sem natanko vedela, na kateri občutek v mojem življenju se te ponavljajoče se sanje nanašajo. A nisem imela moči narediti konca. Nisem imela moči reči: Stop. Nisem, res ne. A me razumeš?

Sram me je tega, priznam. Sram me je, ker zelo dobro vem, da sem predolgo čakala. In ker zelo, zelo dobro poznam delovanje življenja. Vem, da ti da nešteto priložnosti, da sam zapustiš odnose, službe, situacije, ki ti ne pustijo rasti.

Priložnost za priložnostjo imaš ... ampak enkrat se iztečejo in potem velika roka tam nekje v ozadju reče: Zdaj pa dovolj. In te prime in te vrže iz tira in potem boli, boli, boli. Veliko bolj, kot bi bolelo, če bi konec naredila sama.

A veš, kako se počutim? Nezaželeno. Tako, ja. Nezaželeno.

Saj vem, v sebi najbolj zagotovo in najbolj prepričljivo vem, da to ni res in da je ta dogodek, to pivo, ob katerem so mi povedali: Tvoje delovno mesto se ukinja, največji blagoslov v mojem življenju. In vem, da bom že čez eno leto ali pa še prej hvalila bogove in vse, ki so mi to omogočili, ker sem končno lahko spet začela rasti in se razvijati ... a vendar ... v tem trenutku se počutim točno tako: nezaželeno, kar se mi nenadoma izraža v vseh odnosih v življenju. Halo? Nikoli nisem bila nezaželena – a zdaj pa kar naenkrat? Prav vidim lahko, kako mi moja lastna psiha ustvarja celega hudiča.

In poleg tega sem prestrašena, prekleto prestrašena. Dobila sem priložnost, da zaživim svoje sanje, da se posvetim temu, kar najbolj ljubim. Jaz pa sem prestrašena in se kot majhen kuža prvi dan v novi družini stiskam v kotu ter od tam opazujem nove obraze, ki mi hočejo le dobro. Negotova sem in majhna. A poznaš ta občutek?

Saj vem, da ga. Tako kot jaz si bila tudi ti neštetokrat tam. Morda si izgubila moškega, ki si ga ljubila, in nisi vedela, kako boš šla preko tega. Pa si šla. Morda si se preselila na svoje, ne da bi točno vedela, od kod ti bo denar za položnice. Pa si se fantastično znašla. Morda si odprla svoje podjetje, ne da bi vedela, v kaj se podajaš. Pa si iz tega naredila nekaj velikega.

A veš, ta občutek, ki je strašljiv in čudovit hkrati? Ta občutek, ko prideš na nov teritorij, ki ga ne poznaš, in te zato tako plaši, ampak te hkrati navdaja z navdušenjem, ker so možnosti kar naenkrat – neskončne?

A vidiš, to je ta občutek, iz katerega se rojevajo čudovite stvari. Vedno, brez izjeme.

Občuti strah – in pojdi dalje. A me slišiš, Sabina?

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload