Ples v maskah in zakaj si želim, da ne bi sprejela vabila

February 21, 2017

Velika dvorana, slavnostna in bleščeča, glamurozna in polna ljudi. Vsi nosijo draga oblačila, polna bleščic in diamantov, vsi se smehljajo in se med seboj prijazno trepljajo po ramah.

Smehljajo se – oni ali njihove maske?

Ker jih nosijo. Čisto vsak obraz v dvorani, na vhodu katere stojim, je zakrit z masko. Ni pravega izraza, samo kos trde plastike, ki se smeji ali na videz navdušeno vzklika. Ampak pod smejočo se masko se morda skriva objokan obraz. Pod navdušeno je obraz morda zdolgočasen.

Kaj pa moja maska? Tudi jaz jo nosim, se zavem, ko roko ponesem k obrazu.

O, pa še kako jo nosim. Trdo in okorno masko pridne punčke, prijazne in vedno pripravljene pomagati. Pozitivne in vedno nasmejane. Osebe brez svojih lastnih težav, a z neskončno velikim srcem, ki daje in daje in daje. Za vse je dovolj prostora, dovolj modrih besed v srcu te pridne, zamaskirane deklice.

Šele zvečer, ko pade tema, ko dvakrat obrne ključ v ključavnici, ko naoknice spusti prav do dna, da skoznje ne pronica niti kanček svetlobe, maska odleti.

Pridna punčka si želi nečesa, česar si ne sme želeti. Ker ni prav, ker ni lepo, ker bo nekdo prizadet. Nekdo pač, morda ona.

Prijazna in širokosrčna ženska si želi jemati, jemati, jemati in nikoli ničesar več dati. Ker se čuti izčrpano. Ker čuti, da je dala preveč, da si je pustila odgrizniti del sebe.

Oseba brez težav se počuti izgubljeno, kot da tava po temni sobi brez izhoda, kot da se zaletava v stene – in nima lučke, ki bi ji osvetlila pot.

Pozitivno, vedno nasmejano dekle zdaj joče. Leži na tleh in joče. Ker se ji je tako zahotelo – in predvsem zato, ker je nihče ne more videti.

Ko bo imela dovolj, bo vstala, kot feniks iz pepela bo vstala s tal, globoko bo vdihnila v zavedanju, da si bo zjutraj spet nadela masko za svet.

Ampak zakaj?

Je svet res tako krut, da ne zna sprejeti vsega, kar smo? Vseh naših občutij, nihanj, naših mnenj in težav? Bi nas svet izobčil, če bi pokazali svoj pravi obraz?

Kaj pa ti? Me boš preziral/-a, če ne bom prečrtala tiste sporne besede v zgodbi? Če jo bom zanalašč pustila, ker je moja, ker je resnična, ker je kruta in ker sem z njo želela nekaj sporočiti?

Sem tu zato, da bom vsem všeč – ali zato, da bi bila jaz? Nepopolna, včasih prekleto zajedljiva, a hkrati pristna, surova, napol divja jaz?

Bi zabava v maskah res postala klavrna in brez blišča, če bi vsi pokazali svoje prave barve?

Ali bi bilo obratno – bolj živo, bolj pristno, bolj sproščeno?

Nimam odgovora, morda ga imaš ti. A vem, da ne bom nehala z občudovanjem zreti tja gor k tistim, ki ne nosijo mask, ki imajo pogum biti to, kar v resnici so.

Nekoč nameravam prav tako kot oni odvreči vse, kar nisem jaz, in s ponosom stati gola pred vsem svetom. Se mi pridružiš?

Te je branje navdihnilo in se ti zdi, da bi lahko še koga? Vesela bom, če boš delil/-a s prijatelji :) Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam --> vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČEN ODLOMEK romana, ki še nastaja!

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload