Hvala, 2016, hvala za nadgradnjo

December 26, 2016

Isn't it funny how day by day nothing changes, but when you look back everything is different. ~C.S. Lewis

 

Spominjam se, lani takle čas sem delala rekapitulacijo leta 2015 in si mislila, da je bilo tisto leto intenzivno. Saj je bilo, navzven, medtem ko se znotraj mene ni veliko spremenilo. Letošnje dogajanje je bilo prav obratno – navzven se je spremenilo le malo, znotraj mene pa VSE.

Soočala sem se s starimi vzorci, starimi ranami. Gospa učiteljica Bolečina mi je vse leto dihala za ovratnik. Ko sem že mislila, da je šla, da sem opravila lekcijo, je prišla nazaj z novo ali s ponovitvijo stare. Nikoli ni obupala, do konca me je preizkušala in me spraševala: A si res šla preko tega? In tega? Kaj pa preko onega? In tako bo z njeno pomočjo Sabina 1.0, ki je vstopila v 2016, v leto 2017 zakorakala kot Sabina 2.0.

 

Sabina 1.0 je bila žrtev. Živela je v egu, gojila je zamere, ni znala ljubiti. Niti sebe niti koga drugega. Veliko je dosegla, to že. Ampak vso svojo srečo, vso svojo vrednost je črpala iz teh dosežkov. Srečo je iskala zunaj sebe. Ni se znala sprostiti in prepustiti. Ni si upala biti to, kar je. Ni si upala biti ženska. Ni si upala ljubiti.

Še več, mislila je, da si sama ljubezni ne zasluži. Mislila je, da ni dovolj dobra. Živela je v iluziji, prastari iluziji, zgodbici za otroke, ki si jo je sama pripovedovala kot majhna deklica – in je še vedno verjela vanjo. Živela je po pravilih, ki si jih ni izmislila sama, a prikrojiti si jih ni dovolila. Oklepala se jih je.

Mislila je, da je ljubezen nekaj, kar izvira zunaj nje. Mislila je, da ne moreš ljubiti, če ti ljubezen ni vrnjena. Mislila je, da imajo ljudje, ki jih ljubimo, do nas svoje dolžnosti. Ni vedela, kako lepo je, če se preprosto odpreš – in samo čutiš, čutiš vse, kar je v tebi. Čutiš bolečino, ja, ampak tudi ljubezen. In jima dovoliš, da tečeta skozi tebe, ne da bi zahtevala od kogar koli, da v zvezi s tvojimi čustvi kar koli naredi. KAR KOLI.

Sabina 2.0 se zaveda, kakšno neskončno darilo iz nebes so občutki. Zaveda se, koliko ji lahko da bolečina, koliko je lahko nauči. Zaveda se, kako pomembno se je odpreti, če hočeš ZARES čutiti, če hočeš zares ljubiti. Zaveda se tudi, da je prestrašena. In zaveda se, da je samo človek. Zaveda se, da bo takrat, ko se bo zares odprla ljubezni, upoštevala rek: Čuti strah, ampak vseeno stori to!

Sabina 2.0 v bistvu nima veliko povedati, ker je letos bolj kot ne izpuščala stare stvari. Formatirala se je kot star računalnik, izbrisala je vsa pričakovanja, izbrisala vse sodbe, izbrisala pravila, svoj pogled na svet in na odnose, kakršni bi »morali« biti. Zdaj je prečiščena in odprta.

 

Sabina 1.0 je mislila, da ima vse pod nadzorom. Sabina 2.0 se zaveda, da nima ničesar pod nadzorom – in si nadzora niti ne želi več.

Sabina 1.0 je mislila, da je pripravljena. Sabina 2.0 ve, da ni pripravljena in da nikoli ne bo.

Sabina 1.0 je rekla: »Jaz imam stvari razčiščene.« Sabina 2.0 pravi: »Ne vem, če imam že vse razčiščeno.«

 

Sabina 2.0 na ves glas priznava, da ni popolna in si to niti ne želi biti. Vse, kar si želi, je biti resnična. Resnična in iskrena, kadar ljubi. Resnična in iskrena, kadar je na tleh. Resnična in iskrena, ko je srečna. Resnična in iskrena, ko je žalostna.

Sabina 2.0 ve, da je vse to zelo naravno, hkrati pa ne vedno tako preprosto. A za razliko od verzije 1.0 ve, da se bo lahko spopadla z vsem, kar ji bo prekrižalo pot, da ima pogum, da ima moč in predvsem trdno zaupa vase. Ve, da delo na sebi ni nikoli končano, in to sprejema.

Sabina 2.0 se danes počuti kot bojevnica po neizprosni bitki, ki je ni opazil nihče, ker je vsak zase živel svoje življenje in bíl lastne boje. Malo je utrujena, to že, a že čuti, kako se počasi vanjo vračajo moči, kako je vsak dan krepkejša, tako kot zimsko sonce v dneh po solsticiju.

Ni pripravljena na leto novih začetkov, še zdaleč ne. Ampak saj ni bila pripravljena niti na vse, kar se ji je dogajalo v letu zaključkov, in vendarle je vse nekako premagala, ni tako? Ve, da novo leto zanjo skriva na tisoče malih in velikih darov, ve, da jo bodo številni med njimi prestrašili do kosti, in vendar si zaupa, da bo šla preko strahu in sprejela vse. Dobro se zaveda tega, da bo še tisočkrat padla, ampak se bo tisočkrat tudi pobrala. Vsakič še močnejša, vsakič še modrejša.

 

Hvala, 2016. Hvala, Bolečina. Hvala, Ljubezen. Hvala, Učitelji. In neskončno hvala tebi, Sabina 1.0, ker si bila pripravljena umreti za svojo novo verzijo.

Te je branje navdihnilo? Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam --> pojdi na www.sabina-strubelj.com in vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČNI ODLOMEK romana, ki še nastaja!

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload