Učenka Življenja

November 15, 2016

This heart of mine has just two settings: nothing at all or too much. There is no in between. ~Beau Taplin

 

Eden izmed tistih dnevov je, ko bi lahko iz rokava stresla 300 stavkov tipa Na živce mi gre.

Na živce mi gre sodelavčevo topotanje z nogami. Na živce mi gre glasna glasba. Na živce mi gre prodajalkin opomin, da sem košarico položila na napačno mesto. Na živce mi gre moje malo stanovanje, ker si v njem ne morem nič normalnega skuhati. Na živce mi gre, da se z bratoma ne moremo dogovoriti, kdaj se dobimo. Na živce, na živce, na živce!

Moji ubogi živci, kaj vse morajo danes prenašati.

Vpila bi, tepla bi se, metala bi stvari z balkona. O, bog, še sama sebe se bojim. Jasno mi je kot beli dan – spet sem nekaj potlačila, in zdaj hoče ven. Ne morem več. Tlačim. Tlačim. Tlačim, dokler ni vsega preveč in potem se odzovem takole.

Agresivno. Jezno. Nenadzorovano.

Ampak kaj sem potlačila? Topotanje z nogami, glasno glasbo, majhno kuhinjo, ki jo imam sicer prav rada (in – roko na srce – raje bi cel dan preživela na seji državnega zbora kot pa kuhala veliko pojedino).

Napišem seznam vsega. Na živce mi gre to, na živce mi gre ono ... Začne se z neumnostmi, potem pa gre globlje. In globlje.

Na živce mi gre, da se oklepam enih in istih ljudi, enih in istih stvari. No, to je pa že nekaj. Na živce mi gredo vse teorije in modrosti, ki jih berem in vpijam vase, ki jih imam za svete – nazadnje pa sploh niti najmanj in niti približno ne delujejo! Zame že ne!

Na živce mi gre ta prekleta rutina. Tako na živce! Na živce mi gre, da mi prav nič ne prebudi mojega žara in strasti. Na živce mi gre moja otopelost. Na živce mi gre, da vedno, vedno, vedno, ko se ustavim, spet začutim tisto grenkobo, ki se skriva nekje v meni in ki jo tako uspešno maskiram z nasmehom.

Tako uspešno, da si še sama verjamem! Na živce mi gre, da moram vedno divjati, od enega projekta do drugega, od ene službe do druge, od ene dejavnosti do druge, od enega moškega do drugega, da se vmes slučajno ne bi samo za trenutek ustavila in se vprašala, kaj je tisto, kar me v srcu tako duši. Kaj je tisto, zaradi česar moram tako brezglavo noreti?

Nekaj mi zbudi zanimanje, z vsem srcem grem noter, popolnoma se predam in potem – Puf! – se naveličam. Mine me. Tako kot se je začelo, se tudi konča. In že iščem nekaj novega, nov kraj, novo službo, nove ljudi. Ker je novo vedno boljše kot staro in ker se tako zamotim, da mi ni treba čutiti tiste žalostne praznine. Vse življenje že to počnem, in še ponosna sem na to. Ker meni pa res nikoli ni dolgčas, saj vendar vedno počnem kaj novega.

Vau, to je pa res nekaj!

A pozabljam, koliko stvari ne dokončam. Pozabljam, kolikokrat me mine, preden se nečesa sploh zares lotim. Pozabljam, kolikokrat se sredi zanimivih ljudi počutim tako neznosno samo.

In že jočem. Kot jesenski dež solze udrihajo po papirju, ko še kar pišem.

Na živce, na živce, na živce ...

TO mi gre na živce. Ta praznina mi gre na živce. In najbolj od vsega mi gre na živce to, da jo tlačim in ignoriram, da tekam naokrog, da bi le lahko zanikala njen obstoj. To je tisto, na tem moram delati.

Če bi moja sreča res izvirala iz mene, kar je ključno, kot rada vsakomur povem, bi morala biti srečna tudi, ko se ustavim. Čeprav zunaj ne bi bilo nobenega izziva, bi bila preprosto srečna. Sama s sabo, sama v sebi – zgolj obstajala bi in se smehljala brez pravega razloga. Če bi pri meni delovale vse teorije, potem bi tudi bilo tako, kajne?

Ampak ni. Ne zato, ker teorije ne delujejo, ampak zato, ker je tu še en hudiček, ki me straši in ga doslej še nisem želela videti. Zdaj ga vidim in sprejemam. Morda sem se pripravljena spoprijeti z njim. Morda pa ne. Ne vem.

Vem le to, da ne vem ničesar. Da sem tako kot vsak izmed vas samo še ena učenka Življenja. Nekdo, ki se mora še toliko naučiti. Ko že mislim, da sem tam, se pojavi nova lekcija. Za njo pa še ena in še ena in še ena, dokler ... Hm, ne vem, do kdaj. Se sploh konča?

Te je branje navdihnilo? Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam --> pojdi na www.sabina-strubelj.com in vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČNI ODLOMEK romana, ki še nastaja!

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload