Po mestu v hlačkah s Spužijem

November 2, 2016

Zgodba sive miške, Ljubljana

 

Ena izmed tistih sivih mišk sem, ki jih nikoli ne opazite, ko tekate po svojih opravkih. Zaletite se vame, ko polnim police v trgovini, kjer delam. Nekoč me je nekdo celo prekucnil z lestvijo vred, ne da bi to sploh opazil.

Ja, take vrste siva miška sem. Saj vam ne zamerim, da me ne opazite. Res sem običajna. Moj obraz je nevpadljiv, okrašen s staromodnimi očali in obdan z, res hecno, mišje rjavimi lasmi.

Seveda me niti moški ne opazijo. Zakaj bi me? Nisem ne privlačna ne samozavestna. Nevidna sem. In ko se vendarle najde kdo z nadpovprečnim vidom in nizkimi standardi, sem pred njim običajno tako plaha, da niti stavka ne spravim iz sebe.

Če je iz meni neznanega razloga kljub temu tako vztrajen, da prideva do tistega dela po zmenku, potem se znajdeva pri njem doma. Stiskam se v vogal kavča, v tistega, ki je najdlje stran od njega, on pa mi je po nekem čudnem naključju vedno bližje. Potem me začne slačiti, in čeprav si res želim tega, si spodnjo majico po navadi vlečem navzdol in ga vprašam, ali lahko, lepo, lepo prosim, obdržim majico kar na sebi.

Zato je še toliko bolj nenavadno, da zdaj hodim po mestu, oblečena zgolj v sprane rumene spodnjice z motivom Spužija in neujemajoč črtast rožnato-moder nedrček. Zmrzujem, ampak se počutim močno, in to čisto prvič. In še nekaj je. Danes me prvič vidite, ne samo vidite, prav buljite vame s tistimi nekoč ignorantskimi očmi.

Joj, kako rada bi vam povedala, od kod prihajam. Naravnost iz stanovanja mojega nekdanjega fanta. Njegovo povabilo na čaj je prišlo včeraj in ja, res sem pomislila, da je to poziv za seks, saj jih je bilo v preteklih mesecih že kar nekaj – in vedno sem se odzvala, saj nisem imela boljšega dela. Tokrat pa res nisem želela ničesar drugega kot prijateljski čaj, zato sem se malo obotavljala. Nazadnje sem mu vendarle sporočila, da pridem, in tudi sem.

Izkazalo se je, da to ni bil prijateljski, temveč oznanitveni čaj, ob katerem mi je povedal, da ima zdaj dekle in da se ne moreva več dobivati na tak način. Tega nisem pričakovala, zato sem obmolknila in le tiho, komaj opazno prikimala.

Nato se je nekaj na njegovem obrazu spremenilo in nenadoma se je iz njega kar cedilo odvratno sočutje. Roko mi je položil na ramo in mi s pomilujočim glasom rekel: “Oh, ti si pa mislila, da te vabim na ...”

“Seks? Tudi če bi me, ne bi hotela.” Govorila sem resnico, čeprav vem, kako je zvenelo v njegovih ušesih. Kot ranjen ego.

“Joj, ubožica,” ni odnehal, “saj veš, da meni ne moreš lagati. Vem, kako težko te kdo opazi in zdaj, ko sem jaz zaseden ... Oh, kar hudo mi je ...”

Oh, ne, ne boš. Dovolj. Basta.

Vstala sem, se postavila predenj in se začela slačiti. Najprej je šel debel črn pulover. Potem hlače, pa debele rjave žabe. Nato sem na tla odvrgla spodnjo majico.

In sem stala tam pred njim, oblečena le v ogabno neujemajoče spodnje perilo. S hlačk so ga trapasto gledale Spužijeve izbuljene oči. Odprta usta mojega nekdanjega fanta pa niso bila videti nič manj trapasto.

“No, kaj praviš, bi se punca, ki pride po seks, oblekla takole?” Nisem bila nikakršna modna diva, a tega pravila sem se vedno držala – če misliš seksati, si za boga milega obleci ujemajoč komplet spodnjega perila. Samo to, nič drugega.

“Se mi je zdelo, da ne,” sem zaključila, ko me je le nemo gledal, pograbila torbo in odkorakala iz stanovanja.

Si se med branjem zabaval/a? Preberi še roman Hotel Lavanda ali pa preveri, kaj pripravljam --> pojdi na www.sabina-strubelj.com in vpiši svoj e-naslov za BREZPLAČNI ODLOMEK romana, ki še nastaja!

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload