Strah, naš zlobni stric

August 28, 2016

 She was powerful not because she wasn't scared, but because she went on strongly, despite fear. ~Atticus Finch

 

Najbrž imate tudi vi tisti seznam stvari, ki jih želite v življenju doživeti, narediti, preizkusiti. Če ne na listu, pa vsaj nekje v glavi. Moj je na listu, no, v resnici na Google Drivu. Nastal je kot t. i. Samski seznam, tako sem ga poimenovala, ker sem ga sestavila ob razhodu s fantom in mi je služil kot opomnik, da življenja ni konec, temveč se šele zdaj zares začenja. Čeprav mu še vedno pravim enako, je že dolgo nazaj prerasel v mnogo več kot le samski seznam. Postal je tista ultimativna Preden umrem lista in začel živeti čisto svoje življenje dopisovanja, popravljanja, prečrtavanja.

Pri tem me vedno znova preseneča (ali pa presenečam samo sebe). Nekako sem pričakovala, da mi bo prej uspelo popolnoma oblečeni skočiti v vodo kot pa potovati sama, saj me je zadnje od nekdaj navdajalo s strahom. Pa me poglejte zdaj! Sama vam pišem s Krete, kjer plavam le v kopalkah (in to ne šteje kot »popolnoma oblečena«).

Strah me je bilo, kako zelo me je bilo strah! Ne vem, zakaj, kljub temu da sem rada sama in da sem v življenju še vedno (veličastno) izplavala, ne glede na to, kam so me vrgli, in kljub temu da sem si res želela iti nekam čisto sama, sem bila prestrašena. Že letalsko karto sem kupovala s tresočimi rokami in prijateljico na liniji, ki me je spodbujala: »Daj, naredi to!« In ko se je približeval dan odhoda, se je kriza samo še stopnjevala. Iz trenutkov popolne vzhičenosti sem zapadala v ure strahu in groze. Kaj pa, če mi ne uspe? Kaj pa, če se izgubim? Kaj pa, če gre kaj drugega narobe? Kaj pa če, kaj pa če, kaj pa če! Ponoči sem se zbujala, tlačile so me more in sploh sem iz tega naredila celo dramo. Vsi, ki ste prebrali mojo knjigo, gotovo veste, da je drama eden mojih večjih talentov. To je pri pisanju čisto fino, a v resničnem življenju ne tako zelo, vsaj ne za tiste, ki me morajo poslušati!

Tega sem se najbolj zavedela, ko mi je prijateljica rekla: »Ej, Sabina, ne bodi taka boječka. Na Kreto greš, ne na Goli otok!« Takrat sem se zamislila in ugotovila, da (spet) pretiravam. Vam povem, pisateljskim dušam v življenju ni tako lahko. Jaz sem zmožna iz packe na steni narediti celo kriminalko – v nadaljevanjih! –, kaj šele iz nečesa, kar me čisto zares navdaja s strahom.

Bala sem se, da mi ne bo uspelo. Da bom že kaj zafrknila. Da se bom izgubila. Da ne bom našla pravega izhoda na letališču. Da bom zamudila letalo. Da bom sedla na napačen avtobus. Da se bom izgubila. Niti najmanj si nisem zaupala! Niti najmanj! Imela sem 1000 scenarijev, kako bom vse zafrknila. Ni me bilo strah, da bi mi kdor koli kar koli naredil, ampak da bom jaz sama nekako vse zafrknila. Kaj pa to? Bolj sem zaupala vsem drugim kot sama sebi!

In prav zato, ker me je bilo tega tako zelo strah, sem vedela, da MORAM iti. Moram iti nekam sama. Strahovi so vendar zato, da jih premagamo.

Zanimivo, paničarila sem prav do zadnjega, na dan odhoda pa kot da bi vse ugasnilo. O strahu ni bilo več ne duha ne sluha. Vstala sem, pozajtrkovala, si nadela nahrbtnik, zaklenila stanovanje in se odpravila na pot, kot da bi bilo to nekaj najbolj običajnega. Ego, ki me je tako trmasto prepričeval, da tega ne smem narediti, se je očitno dokončno vdal.  »Ah, šla bo,« si je rekel. »Zdaj bo pa čisto zares šla. Odločila se je. Izgubil sem.« In je utihnil. Bogu hvala, in vsem svetnikom zraven, ker sem ga imela že poln kufer.

In potem sem res šla. Res je občasno šlo tudi kaj narobe. Res sem zamudila letalo, tako kot sem se bala, ampak ne po svoji krivdi. In ko se je to zgodilo, sem se znašla. Sploh ni bilo težko. Ko sem prišla v Heraklion, se mi ni niti sanjalo, kje je avtobusna postaja in na kateri avtobus moram sesti. Ampak, hej, saj imam jezik, lahko vprašam, kajne? Pa sem se spet znašla. Pojma nisem imela o tukajšnjem avtobusnem sistemu, pa sem vedno prišla, kamor sem želela, nisem vedela, kako bo videti mestece, v katerega sem namenjena, in kako bom vedela, da sem na cilju. Pa je šlo! Našla sem stanovanje, našla sem VSE. In našla sem sebe!

Vedno mi je uspelo priti, kamor sem želela, in zdaj vem, da bo tako tudi jutri in pojutrišnjem in vse dni mojega življenja. Zaupam si. Zmagala sem. Zrasla sem. Počutim se, kot da sem se razširila nekam v neskončnost, kot da sem večja, močnejša. Kot da zmorem vse! In v resnici zmorem, tako kot vi, tako kot vsak izmed nas. Močnejši smo, kot si mislimo.

Vidite, tako je to s strahovi. Tu so, da nas ustavljajo, da nas držijo na mestu in preprečujejo našo rast. Naš izziv so, naši »krompirjevci« v Super Mariu, naši Jokerji v Batmanu ali naši Alphonsi v Hotelu Lavanda … tisti grdi strici, ki življenje malo zakomplicirajo, pa ne veliko, samo toliko, da je bolj zanimivo. Naša naloga je, da jih začutimo, sprejmemo in gremo preko njih. Vedno je boljše rasti kot pa vztrajati v svoji mali, udobni, a na smrt dolgočasni bubi.

 

Slani pozdravčki s Krete,

Sabina

Please reload

Izpostavljeno

[Objem s Črne celine] Je stisk roke res dovolj za srečo?

October 2, 2019

1/6
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload