Tehnološki zombiji v tem krasnem novem svetu

April 15, 2016

Rada opazujem. Verjetno to pride v paketu s talentom za pisanje. Opazovanje sveta okrog sebe je en tak mali hobi, ki ga izvajam, kadar koli le morem. Verjetno je to razlog, da imam, medtem ko hodim po Ljubljani, telefon običajno varno pospravljen v žepu. In gledam okrog sebe. Opazujem ptičke, ki se mi postavijo v špalir, počakajo, da grem mimo in šele nato odletijo z ograje. Lepo, ne? Ob takih trenutkih se res lahko počutim kot boginja.

Gledam drevesa, polna cvetov, ki se sončijo v nežnem spomladanskem soncu. Občudujem jih in vdihujem njihov opojen vonj. Vsakič znova me napolnijo z energijo, z voljo do življenja, s srečo, da je zime konec - in da je tu pomlad, letni čas, ki je simbol vsega novega, ki je prežet z možnostmi in priložnostmi. Čas, ko vse oživlja, ko vse čeblja in žubori. Ko se ti zdi, da narava kar vzklika: "Daj, veseli se z menoj! Proslavljaj življenje!"

In opazujem ljudi. Najrajši opazujem ljudi. Rada jih imam, starčke, ki komaj hodijo, a se vseeno vsako jutro odpravijo na sprehod okrog hiše. Priletne gospe, ki si pri hoji pomagajo z železnim vozičkom - a so kljub temu tako lepo urejene, celo našminkane. Kaj ni lepo, da se vsako jutro zbudiš in greš zares živet življenje, ne glede na to, koliko si star in kako težko tvoje stare kosti sploh vstanejo iz postelje? Nekoč bi rada bila taka starka, starka, ki ni obupala - in tudi ne bo, do zadnjega dne. 

Vidim družinice, katerih otroci veselo skakljajo naokrog, polni življenja, tako usklajeni z ritmom pomladi. Skrbne očke in mamice, ki pazijo, da malčki ne bi zdrveli kar naravnost na cesto. Tudi zagrenjeni se najdejo med njimi. Mrki, slabovoljni obrazi. Vprašam se: "Kaj neki se jim je pripetilo? Kaj jih mori?" Včasih jim poskušam poslati ljubezen, se nasmehniti in jim polepšati dan. Včasih jim v mislih zaželim, da se uredi vse, kar jih tare. Tu in tam opazijo in se nasmehnejo nazaj, večinoma ne. Saj niso zares tu, nekje drugje so, v svojih skrbeh.

Takšne, ki jih ni tu, opažam vedno pogosteje. Hodijo po cesti, ampak niso zares tam. Pojma nimajo, kje so, kaj se dogaja okrog njih. Prilepljeni so na svoje telefone in druge napravice ter besno tipkajo, kot da je to najvažnejša stvar na svetu. Zaletavajo se, skačejo na cesto, ne da bi pogledali okrog sebe. Samo da imajo telefon, da so priključeni na omrežje - to je najvažnejše, edino pomembno.

Vidim tri prijateljice, ki sedijo v slaščičarni za isto mizo. Pred vsako je tortica, mmm, lep prizor, kajne? Druženje ob sladkih dobrotah. Lahko bi bil lep - če ne bi vsaka imela v rokah svojega telefona in kot uročena neprestano buljila vanj. Rada bi jim zavpila: "Hej! Tu imaš prijateljico, in še eno. Pred teboj sedi. Zakaj je ne moreš pogledati v oči? Zakaj je ne moreš vprašati, kako je? Zakaj ne moreš preprosto uživati v njeni družbi?"

Ni mi všeč ta krasni novi svet, poln tehnologije, s katero smo zlepljeni v eno. Ni mi všeč ta svet nenehne priključenosti. Ni mi všeč ta svet, v katerem počasi pozabljamo, da smo se nekoč družili z ljudmi ter bili ob tem prisotni z dušo in telesom, da smo jih gledali v oči, se jih dotikali in se smejali skupaj z njimi. Ni mi všeč, da smo postali odtujeni roboti, ki hodijo po cesti z zombijskimi izrazi na obrazih.

Odvrnem pogled in se posvetim ptičkom, ki se lovijo na vrtu, mimo katerega pravkar hodim. Oni so tu, so prisotni. Njim bi bila rada podobna, si mislim, in na ustnice se mi vrne nasmeh. 
 

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload

Please reload