Kam? Za nosom! Ne, za SRCEM!

January 25, 2015

Slediti svojemu srcu je verjetno ena najpomembnejših stvari v življenju. Res je ta kliše obrabljen in podrajsan že čisto z vseh strani, ampak še vedno deluje in je poleg tega tako resničen, da bi ga lahko v obliki nasveta ponudila komur koli – svoji babici, mami, prijateljici, hčerki in seveda vam, ki to berete.

Že res, da življenjske situacije niso vedno tako preproste in da je včasih hudičevo težko poslušati sebe in iti, kamor te vleče, ne da bi pri tem mislila na druge. Včasih se to, kar čuti tvoje srce, ne sklada s tistim, kar čuti nekdo drug, nekdo, ki ti je blizu, ki ti morda pomeni vse na svetu.

V tehtanju dveh možnosti tako pogosto podležemo tistemu, kar poznamo, tistemu, kar mislimo, da imamo tako radi, da brez tega ne bi mogli živeti. Pogosto naredimo usodno napako. Rečemo si: Tako pač je, treba se je prilagajati, in se odločimo, da bomo živeli enako kot doslej, da si ne bomo izpolnili srčne želje, pa naj bo ta še tako močna. Potlačimo jo in si govorimo, da smo srečni tudi brez nje, da je sreča nekoga drugega pomembnejša od naše.

Ta trditev je zelo požrtvovalna, a žal povsem zgrešena. Oseba, za katero se boste žrtvovali, bo to morda res cenila, a verjemite mi, na dolgi rok ne boste mogli skriti, da niste srečni. Tudi če si boste lagali, da ste, boste navzven kazali nekaj drugega. Morda boste postajali zagrenjeni, depresivni, nekaj v vas bo umrlo skupaj z vašimi sanjami. In oseba, za katero ste se tako nesebično žrtvovali, bo to opazila.

Še vedeli ne boste, kdaj se bo vse to zgodilo – in že boste ostali sami s seboj, s svojim srcem, ki vas bo spraševalo: Zakaj si pustila, da je prišlo do tega? Zakaj me nisi poslušala?

Na srečo ni nikoli prepozno za to, da se začnemo imeti radi, da si začnemo izpolnjevati svoje želje. Včasih se tega zavemo sami, zelo pogosto pa nas življenje – enako kot Valentino v romanu Hotel Lavanda – kar samo tako močno brcne, da se zbudimo in začnemo migati.

Najpomembnejša oseba v našem življenju smo v resnici mi sami. Brez vsega in vseh lahko živimo, le sami brez sebe ne moremo. Ne dopustite, da bi vas oseba, ki jo srečujete v ogledalu, vsak dan znova spraševala: Zakaj sem vedno na zadnjem mestu?

 

Please reload

Izpostavljeno

Mir – se ga še spomniš?

March 14, 2020

1/5
Please reload

Zadnje objave
Please reload

Arhiv
Please reload